Bubijeva pesmarica

Govoril jeD, da me bo vzeel, in gradA₇iti dom začDel,
Ki pomD₇enil bo prosGtost in bDo trdeA₇n kot dravskDi most.

Prosila seDm, naj gre z meneoj, pa čepA₇rav le še nocDoj,
Tam na mD₇ostu je priznGal, da je ljubDezeA₇n drugi dDal.

Ne vem, kaj mDi je takrat ebilo, ko sA₇em ga prijela zDa roko.
Zakričal jD₇e še "na poGmoč", potem pDa izA₇ginil v temDno noč.

Naslednje juDtro so prišli vesi ljudje A₇in orožniki.D​
OdpeljaD₇li so me tjaG, kjer izgubDila seA₇m moDža.