Bubijeva pesmarica

Vso nDoč ko tabor spi, sanjD_maj7arim o njej,
ki rD₇ada ima lepe rečGi.
TAo se zgodi vsDakemu, ki ljhubi.
LahkGo se zgodAi vsakemDu.

Ko nDoč zagrne travo, tišD_maj7ina zažari,
me mD₇isel nate greje, saj vGem, da blizu si.
TopAot zadrg šotDorov me plašhi,
da nGisi potegnAila tudi tDi.

Ne vleDci dol zadrge šotD_maj7ora svojega,
nD₇oč, ki je pred nama, bo srGeča za oba.
VAodstvo sestankuje, ostDali so odšlhi,
jGaz pa sam prepAevam, prepevam sDi.D₇​

InštrGuktorka moja in jDaz inštruktor tvD₇oj
in GGozdna šola z nama, zdaj grAemo vsi v boj –
A₇ooooj.

SpomDin na tiste dni, na zvD_maj7ezdnate noči
prikD₇liče melodijo mladGostnih nežnosti.
A​ Glej jo čarovnijo, spet vDeter šelesthi.
SpGet mi v mislih pAesem oživDi.

Ne vlDeci dol zadrge šotD_maj7ora svojega,
nD₇oč, ki je pred nama, bo srGeča za oba.
VAodstvo sestankuje, ostDali so odšlhi,
jGaz pa sam prepAevam, prepevam sDi.