Bubijeva pesmarica

Skoraj teAden je že odkar sem odšlaD​ iz naše vasiA​ sem dol.
Šola začeAla se je zares, vstahjam ob šestih in E₇pol.
InternaAt je že star in v sobi še s treDmi dekleti žiAvim.
Mf#arta in Jana, oAbe sta z morja,
A ŠpEela z gorE₇enjskih planAin,

Veš mAama tako je, kot rekla si mi,
Da v začDetku morda bo huAdo.
Zdaj pArvič odšla sem tak' daleč od doma,
Saj prehj sploh ni časa bE₇ilo.
PogreAšam kmetijo, očeta in tebe
In mDalega Lukca vse Abolj.
Veš tf#u ni nič njiv, nAi našega sonca,
TuE​ je le sE₇ivi betoAn.

DNamesto ptic zbudi me motor,
Namesto jAutra srečam megE₇lo.
VeDs ta hrup, škripanje zavor,
Kaj tišiHna je tu sploh ne vedEo.D​ A​

EVsi ljudje hitijoD, A​ Ev panje kjer živijo,D​
Z obrAazi obrnjenimi v tEla,
Nihče nikogar ne pozE₇na.

KakAo je doma, je Liska že strilaD, nanjo mislim vAsak dan.
AV štali bo to zdaj prva sprememba,
Odkar bhika prodali smo E₇lan'.
In FloArjanov Joža mi je dejal,
Ko odhDajala sem na to pAot,
Naj pf#ošljem naslov mu, češ Ada bo prišel,
V eEni od pE₇rostih sobAot.

DNamesto ptic zbudi me motor,
Namesto jAutra srečam megE₇lo.
VeDs ta hrup, škripanje zavor,
Kaj tišiHna je tu sploh ne vedEo.D​ A​

PoAzno je že, to pismo končujem, Dpočasi odpravimA​ se spat.
f#Že zdavnaj zaspal jAe, s slikami doma,
V sEolzah nE₇aš internaDt.A​