Bubijeva pesmarica

Zjutraj zgGodaj sem vstal
stvari v rua₇kzak zmetal
in jo maChnil direktno na KGum.
Mim' Cementarne je šlo,
megla me bode v oko,
prečkam Savo, zaženem se v hrib.

V prve rajde sopiham,
si rokave zaviham,
le počasi jo rijem navzgor.
Nikjer ni konca teh rajd,
za vsako nov je ovin'k,
na koncu gozda zagledam Dobovc.

Skoz' vas Gprešerno grem,
se naokrog a₇ozrem,
ponoči Cnekdo je škarfo Grazbil.
Se je preveč veselil,
malo s poti zavil,
sicer pa glavno ostal je živ.

Vonj sena me omamlja in
vsak pes me oblaja,
jaz jo pa maham veselo naprej.
Čez pot so srne skočile,
se v hosti zgubile,
na Lontovžu sem drugič počil.

Le mal' Gpoti je ostalo,
telo je a₇vodo oddalo,
mogočne Csmreke štrlijo v Gnebo.
Še zadnji pukl prehodim,
gob nikdar ne pohodim,
tako prispel sem končno na Kum.

Takrat pogled se razlije,
oster veter zavije,
nad mano odpre se modro nebo.
Sam na vrhu stojim in
v dolino strmim,
z rešpetlinom iščem svoj dom.