Bubijeva pesmarica

Čez a₇tisoč let, ko D₇naju več ne Gbo,
bo a₇spet prav tak D₇večer kot je h₇ Enocoj.
E₇Na modrem a₇nebu H₇daljen in esvetal
spet kot A₇nocoj bo Orion D₇sijal.

a₇Zeleni hrast, ki D₇pošumeva v Gnoč;
a₇takrat prastaro D₇temno bo h₇ Edrevo.
E₇Šumel bo v a₇vetru kot H₇teman espomin
na ta a₇večer, ko D₇stala sva pod Gnjim.

Skoz’ hmrak bo etrepetala istih hzvezd srebrna eluč,
le hmladi par, ki ese bo tu htakrat objel bo a₇ D₇dru...ug.
Prav Gkot nocoj v epomladni mrak a₇sijal bo D₇Orion
in Gprav takrat, kot ejaz morda, bo a₇rekla D₇deklica:

h₇“Kako je daleč, C_maj7kako je lep,
Ckako blešči se njegovih D₇ a₇sedem D₇zvezd.”

Čez a₇tisoč let, ko D₇naju ne bo Gveč,
na a₇nebu D₇Orion sijal bo h₇ Eše.
E₇Poljubi me a₇za H₇tisoč dolgih elet,
ko tu mlad a₇par se D₇bo poljubil Gspet.