Bubijeva pesmarica

Čez ta₇isoč let, ko nD₇aju več ne bGo,
bo spa₇et prav tak večD₇er kot je noch₇oj.E​
NE₇a modrem na₇ebu dH₇aljen in sveteal
spet kot nocA₇oj bo Orion sijD₇al.

Zela₇eni hrast, ki pD₇ošumeva v nGoč;
takra₇at prastaro tD₇emno bo dreh₇vo.E​
ŠE₇umel bo v va₇etru kot tH₇eman spomein
na ta veča₇er, ko stD₇ala sva pod njGim.

Skoz’ mrhak bo trepeteala istih zvhezd srebrna leuč,
le mlhadi par, ki see bo tu takrhat objel bo dra₇u ... D₇ug.
Prav kGot nocoj v pomleadni mrak sia₇jal bo OriD₇on
in prGav takrat, kot jeaz morda, bo ra₇ekla deklicD₇a:

“Kakh₇o je daleč, kakC_maj7o je lep,
kakCo blešči se njegovih sD₇edea₇m zvD₇ezd.”

Čez ta₇isoč let, ko nD₇aju ne bo vGeč,
na na₇ebu OriD₇on sijal bo šh₇e.E​
PoljE₇ubi ma₇e za tiH₇soč dolgih leet,
ko tu mlad pa₇ar se D₇bo poljubil spGet.