#51 BOŽANSKI GLAS
ETo mi pravHila je moja mamEa, da
nekoč v mesHtu je živela daAma: lep
obrazH, lasje še leEpši sEtas. Vsi možje po
Hnjej so koprnelEi, cele dneve pod njenim
Hoknom so sedeAli,
saj včasHih zapela je nagElas.
EKo s svojim Hpetjem je Ekončala,
vsem nalahno Hse je le Asmehljala,
in Hmožje so jo Ezasuli Es šopki rož.
HPloskali so Ein z nogami topotali,
Hnaj še zapoje so Amoledovali.
In ona je Hustregla želji vročekrvnih Emož.
EA nek večer, Hko je spet pri oknu Estala,
prišel je HON, ki ga še ni Apoznala:
visok Hin mlad in lep E... In Evso jo je prevzel.
HS pogledom Esvojim jo je kar zažigal,
Hv njenih se očeh je ves čas Advigal.
In Hnazadnje peti je Ezačel.
EŽe čez nekaj Htednov sta se Evzela,
kmalu dva Hotroka sta Aimela,
eden Hizmed Enjiju Esem tudi jaz.
HPo njej Epodedoval sem vso lepoto
Hin po njem vso moško sem Akrasoto,
a po obeh Hsvoj BOŽANSKI EGLAS!