Bubijeva pesmarica

Na Aplanini je živel, rad je Estare pesmi pel,
Se Dživljenja veselil, mnogo Avinca je Epopil.

Ko je Aprvič šel v svet, si Epripel rdeč je cvet,
Ki ga z Džuljavo roko, mati Adala je v Eslovo.

Oče Azgubljal ni besed, bil je Evajen tujca klet,
Fantu Ddal je v spomin, Azeleneči
Erožmarin, in D Edejal:

D EKoder Dhodil boš z Anjim, Dvedi Ada si
Le slovenskega Enaroda Asin.

Sam Autiral si je pot, videl Emnogo je zarot,
Težko Dse premagoval, ker Aubijati ni Eznal.

Večkrat Ajokal je naglas, čakal je Evrnitve čas,
Nič več Dni le zmagoval in Azato si je Elagal,
Iz dneva v Ddan (iz dneva Ev dan);

DNi Emi Dmar Abolečin, z Dnjimi Aživim
Kot slovenskega Enaroda Asin.
Kot Dslovenskega Enaroda D-Asin.