Bubijeva pesmarica

Na planAini je živel, rad je staEre pesmi pel,
Se življeDnja veselil, mnogo vAinca je pEopil.

Ko je pArvič šel v svet, si pripEel rdeč je cvet,
Ki ga z žDuljavo roko, mati dalaA​ je v slovEo.

Oče zgAubljal ni besed, bil je vEajen tujca klet,
Fantu dDal je v spomin, zelenAeči
rožmariEn, in dejaDl:E​

KDodEer hoDdil boš z njAim, vDedi daA​ si
Le slovenskega nEaroda Asin.

Sam uAtiral si je pot, videl mnEogo je zarot,
Težko sDe premagoval, ker ubAijati ni znaEl.

Večkrat joAkal je naglas, čakal je Evrnitve čas,
Nič več nDi le zmagoval in zaAto si je lagaEl,
Iz dneva v Ddan (iz dneva vE​ dan);

DNi mEi mDar boleAčin, z nDjimi žAivim
Kot slovenskega nEaroda sAin.
Kot sloveDnskega naEroda sD-Ain.