Bubijeva pesmarica

Pod Dvečer, ko nebo pordi
in se hsapa pred menoj zgosti,
ko pod Dnoge priplazi se hlad,
da mi hotrpne moj zmatrani vrat,
stopim z Glitrom do klopce pred Klet,
srkat gsladke ranine šepet …
Brez Dbesed …

Breg za Dbregom počasi temni,
s teme hvstajajo prve luči,
ko Dkresnice se vžigajo v noč,
v dalji hnemo migetajoč,
pod Glučmi dva miljona ljudi,
čaka gure da z njo odleti …
DZamiži …

DOdhaja še en dan,
en hveč al’ ed’n manj,
Dpreveč s’n jih preštel,
da hbi jih bil še vesel,
Gpreveč zaupal v njih,
pa gsaj tam ratali so čisto Dglih …
Čisto Aglih.

DBežijo mimo nas,
s hsvinčenimi očmi,
nič Dveč jih ne spoznam,
nič hveč jim ne sledim,
z Gvsakim dnem bolj sam,
z gvsakim dnem, no majčkeno bolj Dhin …

(solo)

Zmer’ Dpogosteje tak’le sedim,
gledam v htemo, študiram, kadim,
kam Dizginjajo dobre stvari,
kak’ je hzmer’ manj spodobnih ljudi,
ko še Gznajo zavit’ gor pred Klet,
spit dva gdeci, se malo pogret …
DPosedet …

DPreveč se jim mudi,
za hdrugimi skrbmi,
Dzastopit’, dohitet’,
ta hkrasni novi svet,
se Gčim bolj fajn prodat,
gpozabit sanje in upgn’t Dvrat …
A…

DBežijo mimo nas,
s hsvinčenimi očmi,
nič Dveč jih ne spoznam,
nič hveč jim ne sledim,
z Gvsakim dnem bolj sam,
z gvsakim dnem, no majčkeno bolj Dhin …

Bolj Ahin …
Bolj Dhin G… D_maj7