V NASMEHU NEKEGA DNEVA - Bubijeva pesmarica

#670 V NASMEHU NEKEGA DNEVA

Tomaž Pengov

a G a G a G

aV nasmehu nekega dnGeva,
astopiš na svoje križGišče,
in streseš apesek iz popotnih čGevljev.
aNekdo te vpraša kam hGočeš,
ati skriješ utrujene nGoge,
in povGeš ... a
G ... da si bil atam.

a a G
a G a a G

aPrijatelji ti odpirajo Gokna,
ain ne veš koga si rGanil.
aTvoja roka nikoli ni prGazna,
akarkoli si stGoril,
av nasmehu nekega dnGeva,
si prinGesel ... a
G ... prinesel s seaboj.

a a G
a G a a G

aMed glasbo in njeno tišGino,
amed senco in njenim telGesom,
amed žensko in njeno lahko stopGinjo,
čutiš apot med besedo in mGolkom,
in azemlja na katero si stGopil,
ti je vazela del potovGanja
Ko se vGrneš ... a
G ... si asam.

a a G a G a a
a a G a G a G

aPtice so zaprle polGetje,
in adež je ustavil cGeste.
Nad praznim avrčem prsti napnejo strGune,
ain spomin ti verjGame.
V tiašini pretrgaš zavGeso,
in stGopiš ... a
G ... pred dreavo, ki si ga posGadil,
v anasmehu nekega dnGeva,
da odlomiš vGejo ... a
G ... za na apot.

a a G a G a a
a G a G a