Bubijeva pesmarica

Pod nCuoč rad zduoma jest zbežim,
anu soji babi neč na rdečem,
pred njo se šG₇empjota nardim,
naskrevš ji u betulu utCečem ...
Pej tam popijem glaž al dava
an ka ta trFejči prou me prCime,
se svjet’ nu malčk zadondolad​
an zmislim tG₇iste se vandiCme.D​

Bil tDakrat jest še junc sem mlad,
u glavi neč u grli seuša,
sem mjel življenje strašno rAad,
ku vsak do čA₇jer ga ne poskuša,D​
cjel dan smo bli u vinuogradhi,
an sGunce je ku zluodi peDklo,
sz vinom smo se frišaeli
po grli jAe ku puotok teDklo.

Tam Csem jo vidu prvikrat,
požjerk se je v grli dustavu,
jest lohkor G₇umrou bi tisti krat,
jest lohkor bi, ma kej Cbi pravu.
Ka se ti taka rječ azgodi
ti glava Fradžonjerat Cnjeha
an sljepe ratajo doči,
ni več boga G₇nankar C Dgarjega.

Me Cje spod čela gljedala
an se mi furbasto dsmejala,
pod nuoč pej G₇h meni je pršla
an če med trte sva Czbežala.
Ma za povjedat kej bluo tam aje,
kuo naj Fčlovk besjede Cnajde,
jest use zvjezde vidu dsem
an trjesle, G₇trjesle so se C Dbrajde.

Tkuo Ctista nuoč je ljepa bla,
ku nikdar pole ‘n prej dnobena.
Ma, ku je G₇pršla, tku je šla,
nankar ji na vjem Cimena.
Je nisem vidu nikdar aveč,
e, človk Fobrača buog Cobrne,
mladuost je šla od mene dpreč,
kar cajt G₇uzame več ne C Dvrne.

CSej zdej prou neč mi ne fali,
mam en par brajd an kejšnu njivu,
mižerje an boljezni ni,
an ženu mam še zmjeram živu.
Ma kadar spijem glaž al dva
an ka ta trejči prou me prime,
se svjet nu malčk zadondola
an zmislim tiste se vandime, ...