Bubijeva pesmarica

Pod večeDr, ko nebo pordi
in se sahpa pred menoj zgosti,
ko pod noDge priplazi se hlad,
da mi ohtrpne moj zmatrani vrat,
stopim z lGitrom do klopce pred Klet,
srkat slagdke ranine šepet ...
Brez beseDd ...

Breg za brDegom počasi temni,
s teme vsthajajo prve luči,
ko kresnDice se vžigajo v noč,
v dalji nehmo migetajoč,
pod lučmGi dva miljona ljudi,
čaka urge da z njo odleti ...
ZamižDi ...

OdhaDja še en dan,
en vheč al’ ed’n manj,
preveDč s’n jih preštel,
da bhi jih bil še vesel,
preveGč zaupal v njih,
pa sgaj tam ratali so čisto glDih ...
Čisto glAih.

BežDijo mimo nas,
s svinčehnimi očmi,
nič veDč jih ne spoznam,
nič vehč jim ne sledim,
z vsaGkim dnem bolj sam,
z vsagkim dnem, no majčkeno bolj hDin ...

(solo)

Zmer’ poDgosteje tak’le sedim,
gledam v themo, študiram, kadim,
kam izgDinjajo dobre stvari,
kak’ je zmehr’ manj spodobnih ljudi,
ko še znGajo zavit’ gor pred Klet,
spit dva degci, se malo pogret ...
PosedetD​ ...

PreveDč se jim mudi,
za druhgimi skrbmi,
zastoDpit’, dohitet’,
ta krahsni novi svet,
se čGim bolj fajn prodat,
pozgabit sanje in upgn’t vrDat ...
... A​

BežDijo mimo nas,
s svinčehnimi očmi,
nič veDč jih ne spoznam,
nič vehč jim ne sledim,
z vsaGkim dnem bolj sam,
z vsagkim dnem, no majčkeno bolj hDin ...

Bolj hAin ...
Bolj hDin ... G​ D_maj7​