Bubijeva pesmarica

E​ Prazen dc#an, navaden, Atih in zaspHan,
že zjEutraj se povsem oc#čitno zdi,
da bi bAolje b'lo, če ga nHe bi bilo.

E​ Sama žc#alost, sami bAivši ljudjHe,
le še mEarketing in deficc#it srca,
nobenih vAicev več,H​ še vreme je za vrEaga.

Ko pa prEideš tHi, se nebf#₇o mi razjasnAi,
kakor dEa letHim,
sebi sf#₇am se imenAiten zdim!

Ko pa prEideš tHi, se nef#₇bo mi razjasnAi,
čez gorEe, ravHan, seže mf#₇i pogled
z GorAičkega v PiraEn!

E​ ‘Tožne mc#isli o vsAem, kar je bilHo.
Nekaj o smEislu pa o minlc#jivosti,
in o tAem, da sem si sHam največji problEem.

Ko pa prEideš tHi, se nebf#₇o mi razjasnAi,
kakor dEa letHim,
sebi sf#₇am se imenAiten zdim!
Ko pa prEideš tHi, se nef#₇bo mi razjasnAi,
čez gorEe, ravHan, seže mf#₇i pogled
z GorAičkega v PiraEn!