Bubijeva pesmarica

eBil sem še Vladek,
Ko sCo kot veHdno, za prCaznik prišeli
BrkaHti cigaeni v hHišo igCrat.
Oeče je stopil v sCobo
Po tiCsto črnHo kitareo,
KHi jo je keupil za pHrvo plCačo.

eGospod, tCisto kitaHro še imeate,
Gospod, tisto črCno kitaHro še imaete,
Gospod, tCista bilaH​ je res doebra.

So gHa spraševeali še Hdolgo poteem,
ZmHeraj, ko hoteeli so prosHiti drobCiž,
ZmHeraj ko igreali so v vHaški gosteilni,
KoH​ hodieli so v pHavzah do šCanka.

In njHihove žeene, ko prišlHe so na vreata,
Po staHre obleeke so raHde vprašCale ...

eGospod, tCisto kitaHro še imeate,
Gospod, tisto črCno kitaHro še imaete,
Gospod, tCista bilaH​ je res doebra.

Včaesih ko pridem domCov,
SedHim pod kostCanji in peijem.
PHijem s prijaetli, ki taHm še žiCvijo.
Teakrat skoraj vedno pri mCizi,
Za nHas zaigrCajo in vpraešajo
OtroHški obrazei s hripHavim glaCsom.

eGospod, tCisto kitaHro še imeate,
Gospod, tisto črCno kitaHro še imaete,
Gospod, tCista bilaH​ je res doebra.