#249 KAM IN KOD
SpHet rdeča luF#č, ki sprašug#je me, kd#am,
kEamorkoli moj poglHed se ozre,
gC#ora novih le ukaF#zov za me,
šHe sonce goF#vori, ng#aj mu sledd#im,
tuEdi ono zapusHti me
in saF#ma v temi se zgubHim.
V lec#vo sveg#tla ceHsta greF#,
dec#sno teEma mad#mi meF# ...
KHod naj uberF#em jo, splog#h več ne vd#em,
mEorda še nocoj odiHdem tja,
kaF#mor vem, da sploh ne smeHm
MoHrje beseF#d, položg#enih v dlad#n
v slaEni vodi tiho sHe raztope,
preC#den črko le ujaF#mem, zblede.
HIn med vrstF#ice rojeg#vajo sed#,
proEsim zanje, premišljHujem in ždim,
s skF#ritim mlinom se boHrim.
Prc#idi seg#m, ne poHjdi tjaF#,
glac#s neznEani šed#petaF#.
V glHavi šumF#i mi od tisg#oč željad#,
čEe vsaj ena sploh je prHava, ne vem,
sF#aj ta glas miru ne dHa.
PaH ra ...
V lec#vo sveg#tla ceHsta grF#e ...
MoHrje beseF#d, položg#enih ... d#