#268 KO PO
e Ko pogGledam to nebCo,
D bi te najrajši ugriznu v koleno
e in ko vGoham to trCavo
D dol na vrtu lih kar pokošeno,
mi je žaCl, da nisem bol noer.
Bi se vleGgel na njo in se dDrl ko žival.
Mi je žaCl, da nisem bol utregan.
Bi do kGonca življenja dol na hDrbtu ležal.
e Ko zaglGedam te očCi,
D me valovi potunkajo v sanje
e in pod voGdo se mi zdCi,
D da je cel svet tu samo zame.
Bi ga ujCel in gledal v lueno
in tGulu v njo kot najbolj zmeDšani psi
in poteCm bi hladno zaspael,
tako trGdno kot lahko le trDuplo zaspi.