Bubijeva pesmarica

Ko zvonoAvi zapojo v sebi f#₇čutim novo moč
h₇Sok svetlobe boD​ popila noEva žejna noč,
Ko zvoAnovi zapA_sus4ojo.A​ A_sus4​

Starec skloAnjen nad zemljo in
pobf#₇oža jo z roko
S svojo hrah₇pavo dlanjo, kot da
začDutil bi sloEvo
Ko zvoAnovi zapA_sus4ojo.A​ A_sus4​

Ko končAajo se poti, ko naf#₇enkrat jih več ni,
Ko si h₇​ le še sam s seboj, kot seD​
zgodEilo je nocoj
In zvoAnovi zapoA_sus4jo.A​ A_sus4​

CMolitve novih dni počaasi odkrivajo
slFedif​ do koč
Osamljenih ljudCiG​ C​
CLe pajčevina se draži do skritih
pesmi, ki smoF​ jihf​
Ukradli večnEosti.

Vem daA​ je vse več ljudi, ki nef#₇​ slišijo zvonov,
Ko se v ph₇oznih urah sami z delaD​
vračajo domEov
In zvoAnovi zapoA_sus4jo.A​ A_sus4​

Vsi osAamljeni ljudje, so kot škf#₇oljke stisnjene,
Ki začh₇utiš jih šele, ko školjka saDma
se odpEre
In zagleAdaš biseA_sus4re.A​ A_sus4​

CMolitve novih dni počaasi odkrivajo
slFedif​ do koč
Osamljenih ljudCiG​ C​
CLe pajčevina se draži do skritih
pesmi, ki smoF​ jihf​
Ukradli večnEosti.