Bubijeva pesmarica

DKot droben cvet, ki Aprekriva ga sneg.
Kot ogenj, ki v A₇vetru Dspreminja se v led.
Kot majhna lutka, ki Gnimaš je rad,
Apočutim se Dmnogokrat.

DKo gledam oblake Aobjokanih lic,
in slišim še A₇krike Dpreganjanih ptic.
V strahu pred temo, se Gpesem rodi,
naj Anič se nam ne Dzgodi.

Vsaj malo Dsonca, vsaj malo Asmeha,
za svet kjer A₇teče življenje Dreka.
Topline malo, ljubezni Anežne
miru vsaj A₇malo si zdaj Dželim.

Vsaj malo Dsreče, veselja Amalo,
in da A₇ljudje bi več ne Djokali.
Miru vsaj malo, vsaj eno Aželjo,
da A₇upanja zdaj še ne Dizgubim.

DŽelim da razumel bo Apesem ves svet,
dekle sem ki A₇poje, kar pravi Dsrce
in samo drhtim kot Gosamljeni ptič,
ki Asluti viharne Ddni.

Vsaj malo Dsonca …