Bubijeva pesmarica

Še Gprej ku Cpom’ž’kneš F#nuoč se Gnardi
an pol pogledaš E₇okruog an vidiš,
da si uostu asam med praznimi Dkandrijami
ma ku že Gtolkokrat še en ebot
trjeba Cbo jet Ddomov, še en Gdan u Cmaloro je G Dšou.
Kej Gčeš dan ku Cdan, taku je F#pride an Ggre,
kolko jih je že E₇šlo an kdu vje,
akolko Dostalo je še Gjih do Hkonca
ma kdo to epovjedat ti e_dim7zna kadar Gzopre se D₇ Gbetula. D₇

Še učiraj bil mulo si an zdej si že siv,
bil fišen ku rošca si, zdej vsaki dan si b’lj gnil.
Bil ljep si an šlank, zdej ljepu plaču že maš,
življenje je šutasto, ku prazen glaž.
Vsaka baldorja se enkrat konča,
še ta narvječi buč, zadnju kapelco ma,
kako mu cajt hitro laufa,
to človk narbolj spozna, kadar zapre se betula.

Zmeram oblj mraz je
an zmeream bolj gost je mrak
an zmerem bolj težka moja glava
an zmerem bolj švoh moj korak.
Še malo pej me bo oštir vrgu ven,
be intanto, jest prou kontent sem.
Sz glažem v roki sem konču še en dan.
an če boh bo dal jest še umrou bom malčk pjan,
an če že more naj se moja štorja konča
kadar zapre se betula…
Če že more naj se moja štorja konča
kadar zapre se betula...