Bubijeva pesmarica

Še pGrej ku pomC’ž’kneš nuF#oč se nardGi
an pol pogledaš okrE₇uog an vidiš,
da si uostu saam med praznimi kandrDijami
ma ku že tolkokGrat še en beot
trjeba bCo jet domDov, še en dGan u malCoro je šoGuD.
Kej čGeš dan ku dCan, taku je priF#de an gGre,
kolko jih je že šE₇lo an kdu vje,
kaolko oDstalo je še Gjih do koHnca
ma kdo to povjeedat ti ze_dim7na kadar zopGre se betuD₇la.G​ D₇​

Še učiraj bil mulo si an zdej si že siv,
bil fišen ku rošca si, zdej vsaki dan si b’lj gnil.
Bil ljep si an šlank, zdej ljepu plaču že maš,
življenje je šutasto, ku prazen glaž.
Vsaka baldorja se enkrat konča,
še ta narvječi buč, zadnju kapelco ma,
kako mu cajt hitro laufa,
to človk narbolj spozna, kadar zapre se betula.

Zmeram oblj mraz je
an zmeream bolj gost je mrak
an zmerem bolj težka moja glava
an zmerem bolj švoh moj korak.
Še malo pej me bo oštir vrgu ven,
be intanto, jest prou kontent sem.
Sz glažem v roki sem konču še en dan.
an če boh bo dal jest še umrou bom malčk pjan,
an če že more naj se moja štorja konča
kadar zapre se betula ...
Če že more naj se moja štorja konča
kadar zapre se betula ...