Bubijeva pesmarica

DGledala je za nGjim, kako odhaDja.
Srečen kot vedno, a ne vGe, kaj v njej se dogDaja.
Saj njGemu ne zameri, ker preAveč ga je ljubDilah,
a sGebi tega ne bo nikAoli oprostDila.

VeDdela je, da je ne ljGubi, da je vedno le lDagal,
a verjela je slepo, le daG​ z njo bi ostDal,
kaj vsGe bi storila, le da Aenkrat bi jo še objDel,h​
in rGekla je tisti večeAr, preden je odšDel.

LjAubi me ljubi, prGosim imej me rDad,
nCaj bo ta noč le za nGaju, pa čeprav zadnjikraDt
le teAbe si želim, vzemi mGe dala ti bom vseD,
a ko se zjutraj zbudim, nočem bAiti več dGekle.D​

Zdaj sDama gre naprGej po isti pDoti,
najraje je v temi, najrGaje v samDoti.
kGot da ne more pozAabiti tiste nDoči,h​
glGeda njegovo sAliko in z njim zaspDi, in prD₇avi.

LjAubi me ljubi, prGosim imej me rDad,
nCaj bo ta noč le za nGaju, pa čeprav zadnjikraDt
le teAbe si želim, vzemi mGe dala ti bom vseD,
a ko se zjutraj zbudim, nočem bAiti več dGekle.D​

LjAubi me ljubi, prGosim imej me rDad,
nCaj bo ta noč le za nGaju, pa čeprav zadnjikraDt
le teAbe si želim, vzemi mGe dala ti bom vseD,
a ko se zjutraj zbudim, nočem bAiti več dGekle.D​