#322 LOVRO
C a e G
ČCakal je Lovro, čaakal vsak dan,
čeakal je nevesto, sovrGažu je bit sam,
žCelel si je vsaj enkrat, jai modrček odpet,
seaj tko mu brez nje, veGč ni blo za ž'vet,
inC zvezde so sijale, goar na njen balkon,
a oen je kr naenkrat, zavGrtu telefon,
RFad bi bil s tabo Gin bi se smeju spet,
ne daC se mi več tok trpet,
ne da se mi več tok trpet.
RaFd bi bil s tabo Gin bi se smeju spet,
hoCčem te za sebe met, o, hočem te za sebe met.
ŽCe naslednjo noč, nai preživu sam,
predaela sta se strasti, nobGenga ni blo sram,
a sreCča ni bla dolga, paismo je prišlo,
bilea je zaročena, nGesla ga je okrog,
in nCč mu ni blo jasn, le blao mu je hudo,
za teo noč bil je dober,G za več pa bl težko,
A jFaz bi rad bi bil s taboG in bi se smeju spet ...
ČCaku je spet Lovro, čaaku vsak dan,
dočeaku ni neveste, nGiti beli dan,
nCapisal je le pismo, ain še njen naslov,
na vertu se je obesil, u smGrt se je pognal,
FČeprav bi rajš’ bil s tabo iGn bi se smejal spet,
nCisem mogel več trpet, o, nisem mogel več trpet,
raFjš’ bi bil s taboG in bi se smejal spet,
hCotel sem te zase met, o hotel sm te zase met ...