Bubijeva pesmarica

DPoglej to lučko,
poglej ta sij, ki seže do srGca in greDje;
egreje še tako mGajhen cvet,
egreje bitje, ki hGoče živet'
in čDaka, še zmeraj čaka.

Kdo je dal to lučko,
v to temo sveta, da prižiga novi dan in greje?
Kdo je hotel, da tu stoji,
ko ugasnejo vse luči
in čaka, še zmeraj čaka,
čaka le na tvoj korak.

eVzemi to luA₇čko, naj te spreDmlja povsoGd.
eMajhen bel plameA₇nček, osvetlilD​ ti bo poD₇t!
GVzemi roko, ki ob pAoti bo čakala,
Gosamljenost potrtost Ati bo priznala,
Gdaj ji v roke luč,A₇​ pojdita skupaj za njoD.

Bog je dal to lučko,
želel je da sveti vsem ljudem sveta in greje.
kdor pa lučko le zase drži,
ta svetlobe te vreden ni;
naj čaka, morda pa dočaka,
dočaka tvoj korak.

eVzemi to luA₇čko, naj te spreDmlja povsoGd.
eMajhen bel plameA₇nček, osvetlilD​ ti bo poD₇t!
GVzemi roko, ki ob pAoti bo čakala,
Gosamljenost potrtost Ati bo priznala,
Gdaj ji v roke luč,A₇​ pojdita skupaj za njoD.

eProsim te OA₇če, ne vzeDmi je nazaGj,
ev mojem srcu bA₇o sijale veDkomaD₇j.
V tej pGesmi bom samo še toA​ zapisala:
G​ »Hvala za to lučA₇, še enkrat hvalDa.«