Bubijeva pesmarica

DKot droben cvet, ki prekrAiva ga sneg.
Kot ogenj, ki v vA₇etru spremiDnja se v led.
Kot majhna lutka, ki nGimaš je rad,
počAutim se mnogokrDat.

DKo gledam oblake objoAkanih lic,
in slišim še kriA₇ke pregaDnjanih ptic.
V strahu pred temo, se pGesem rodi,
naj nAič se nam ne zgodDi.

Vsaj malo soDnca, vsaj malo smeAha,
za svet kjer teA₇če življenje reDka.
Topline malo, ljubezni nAežne
miru vsaj maA₇lo si zdaj želDim.

Vsaj malo sreDče, veselja mAalo,
in da ljudjeA₇​ bi več ne jokaDli.
Miru vsaj malo, vsaj eno žAeljo,
da upanjaA₇​ zdaj še ne izgubiDm.

DŽelim da razumel bo peAsem ves svet,
dekle sem ki pA₇oje, kar pravi srceD​
in samo drhtim kot osaGmljeni ptič,
ki slAuti viharne dnDi.

Vsaj malo soDnca ...