Bubijeva pesmarica

D f# G h A G D

Že dolgo, dDolgo je zdaj od tegD_maj7a,
odkar sem tGe nazadnje videlG/Ha.
Še vedno kAar tako
s sivo otGožnostjo pomislim nDate.

Če o naju knjDigo napisali bD_maj7i,
premalo čGrk je, da bi vedelG/Hi,
kako si imAel me rad,
kako sva sGe takrat v ljubezen skrDila.

AČe slhutila bi mAidva lahkGo,
da te khmalu ob mAeni ne bGo.

Malo, mDalo, mi je šGe hudo,
ker manjkaš mAi tako,
da zabolGi lahko še preglDoboko.

Malo, mDalo, ne priznGam si še,
enosthaaavno nAate spomnim sGe,
vsak trenhuuutek mAi pretežek jGe.

Če bil bi tDukaj, ko zapade snegD_maj7,
ko listje z bGarvami očara svetG/H,
pomlad bi v nAaju dveh ujela
sGončen smeh prav zagotDovo.

AČe slhutila bi mAidva lahkGo,
da te khmalu ob mAeni ne bGo.

Malo, mDalo, mi je šGe hudo,
ker manjkaš mAi tako,
da zabolGi lahko še preglDoboko.
Malo, mDalo, ne priznGam si še,
enosthaaavno nAate spomnim sGe,
vsak trenhuuutek mAi pretežek jGe.

Ko jutro mDe na silo prebudi, D_maj7​
ko se zavGem, da tebe tu več ni...