#337 MARIBOR JE TAK FEJST NOR
En hH7rib stoji in reka boCža poalja do gorGic.
Tja boH7g oženi dobro voCljo, smaeh rdečih liGc.
Je paojstla pridno škrGipala,
Da sae je tresla noeč.
Če kaoga je prinGeslo tja,
NikdaFr ni h'tel več prGoč.
Še zlaH7to sonce rado sCije noater v našo kleGt.
Mi smH7o ga znali v naše soCde sreačnega ujGet.
Pomaagalo bo pGesmi pet,
Pregaanjat žalostei.
Naj kaončno sliši ceGli svet,
Kaj v glFavah nam cveGti.
GO, mFoj MaCribor je taGk fejst nor,a
Da srcu vseF verjGame,
Ko vdino brcne pCamet v riat,
ko seD mu duša vžgGe ...
Ko toH7pli veter svoje škCorce piahne k nam na plGes,
TakraH7t resnica trdno spCi in takraat je vse rGes.
Moj Maaribor bo vGedno živ,
Ker z njaim se dan začnee,
Če kaoga maš res taGk fejst rad,
ta niFkdar ne umrGe.
GO, mFoj MaCribor je taGk fejst nor,a
Da srcu vseF verjGame,
Ko vdino brcne pCamet v riat,
ko seD mu duša vžgGe ...