#338 MARIE, NE PIŠI PESMI VEČ
AMarie, življenje ni cvetof#če polje.
Marihe, ne piši pesmi veEč! Nič več MariAe ...
ALjubka je pomlad iz najstniških balad,
ko hv zraku je, imam te rad.
ZasuEkal sem Marie, bilo je en, dva, tri – takraAt.
Skrajšal sem roman, srce je pač cigan,
Mahrie pa še drhti od sanj;
šEe danes vidim jo, ko tole ji v slovo igrAam.
AMarie, življenje ni cvetof#če polje,
Mahrie, ko gledaš zvezde zrEeš v vesolje.
Sij neAonskih lučiA+5,
ubiA6ja čar nočiA7,
Marihe, ne piEši pesmi veAč!
MaArie, pomlad je tu, da vzklif#je žito,
Marihe, v šumenju vetra niEč ni skrito.
PozaAbi vonj dobraA+5v,
mehkoA6bo zrelih traA7v,
Marihe, ne piEši pesmi veAč!
AMimo je pomlad, iz najstniških balad,
ne grehm se več, imam te rad.
DrugaEče vidim svet, računarju poet ni brAat.
Človek se sveta, ki obvladati se zna,
srceh se pa še zdaj ne da,
a boElj ko plameni, glasneje mu Marie igraA.
SrceA, življenje ni cvetof#če polje,
srceh, ko gledaš zvezde zreEš v vesolje.
Sij neAonskih luči,A+5
ubiA6ja čar nočiA7,
Srceh, ne pišEi pesmi večA!
SrceA, pomlad je tu, da vzkf#lije žito,
srceh, v šumenju vetra nEič ni skrito.
PozaAbi vonj dobrav,A9
mehkoAsus2bo zrelih traA7v,
Srceh, ne piEši pesmi veAč!
Marihe,ne pišEi pesmi večA!!!