Bubijeva pesmarica

DSoj cajt so bli ljudje bolj Aljepi an bolj Ddebjeli,
ka so radi kej dobrega Gspili an kej Adobrega Dpojeli
an ne taku ku Gdans ka človk Aje slabš ku Dmiš
an se Gzdi sam sebi ljep samo če je Asuh,
ku Dštekuiš.

Soj cajt dragi moji aaa ja blo pej takuo,
so te meli za bolanga če si jih jemu menj ku sto
taprav djec je muogu mjet narmanj studvejsti kilu
an je lohkor, ma ne da bžse silu pojeu pu prasca tako po čres.

Ej, če se jaz zmislim Francga Franca Frančeškina,
kolko smo mi ukop pojeli, kolko smo mi ukop spili vina,
e se zmislim ko h mene v hišo pršu je en bot,
me udaru na glih po rami an reku: "Danes jemam god!"
Sem reku “Posluš me dobro Franc Frančeškin,
te gleda danes tisti, če ne daš za en kvarin!”
“En kvartin kej govoriš ma dej ma sej si mona,
greva u naš hram nas dva kaštrona,
gremo sprazent en buč po čres.”
“Olala,” sem reku. “Franc ma nimam prou neč proti
an hitro sem šou nardet dva paninčka, tku za po puoti.”
Vsakmu štrunca kruha, mortadela, sir
lih tolko da nam da želodčk po puoti mir.

Če greš po vasi gor dol, na ljevo en pole na glih,
si čez en kvart ure že pr Frančeškinovih.
Franc je portuon odopru, vrata od hrama odkljenu
an pole poklicu ženu, naj da kej za jest taku počres.
Ka pršu sem v hram jaz v šentiment sem padu,
ma ku da b'se regiment soldatu zrihtal za pradu.
Taku so stali v vrsti Garganja, Bjel pinot, Zeljen,
Barbera, Cabernet, Merlot.
Sn kej je blo na buči gor prvjezano na tram
pršut an špeh, panceta an umjes pej še kak šalam
an še klobase v rještaj, vse prvpravljeno za zimo
ma taku kot grozdje pred vandimo je viselo dol taku po čres.

Prvo delo, smo splakenli s Pinelu
dol po grli tista dva paninčka z mortaldelo
an pol smo počasi taku od buče do buče šli
pr vsakmu pipco odvili an malčk guštirali:
Garganja, ka ti stori toju začokulat,
zelen, prekrasen ka ma tak duh ku muškat,
Pinot, ka se ti v ustah razcveti taku ku ruoža
Merlot, ka ti želodčk pobuoža
an taku naprej taku počres.

Sem reku Franc ma dejmo še zagost na violino
čem rečt narezat kej pršuta, se toka pr takem vinu.
E ma ni blo treba prosit,
en, dva, tri je bil pršut na kavaleti an smo ga rjezali.
Kmali je ostala od njega samo kost
zato smo be, inšomma, da ne bi padli v švahuost,
hitro vsak po en šalamčk povandimali,
vmes pej malčk počakolali
od tega an unga tako počres.

Zraven smo pojeli par štruc sikovga kruha,
Barbera je pej skrbela, da niso bla grla preveč suha.
An pole je prnesla soja žena dol v hram
eno veliko skljedo žolca sz lilomberjem.
An usakmu en tond jote, ka je noter stopu prasc
an u usakmu tondu je plavalo še en par klobasc
an zraven je bil še pršut na vrsti an zraven še polenta
ma so bla črjeva taku kontenta,
da so nič ko cvilla tako počres.

"Kako je sočo, boš še enu fetu?"
"Ben pej narježi."
"An kaj boš zraven pil bjelo al črno?"
"Ma toči, toči, vse je dobro!"
"Ben zdej ko smo to pojeli gremo pej naprej!"
E, ko smo to pojeli je dal Franc nov pršut na kavaleto,
žena je šla pej spečt enu frtajcu sz panceto.
“Franc!” sem reku “Ustavse malo, ma dosti je blo dej!”
"Muči!!!", je reku: "Tiho bod an pij an jej!"
Ni bl druzga ko ga ubogat, tiho bit
an vse do jutra dragi moji jest an pit,
ka se je zdanilo smo še zapojali ma da pokale so šipe
an pole vsak še ene mičkene tripe
smo udarli za fruštek taku počres.

E, soj cajt so bli ljudje, res, bolj ljepi an bolj debjeli,
ka so radi kej popili, kej pojeli an so se radi med sabo imjeli,
ka človk če slabo je, zna dobit slabo kri
an tak čovk je slabe volje an se stršno rad jezi,...
Ljeta so pasala, ma pero jest rad jem še zdej,
okrog jeter me rjesnu malčk zbada, ma želodec je
zaenkrat, hvalabogu koker rost frei.
Pero če se zmislim tistga goda od Franca Frančeškina
še zdej mi hodi ven kislina tako podugič an počres.