Bubijeva pesmarica

EBila je temna noč, po Acesti hodu sem
sam, no ja, Hpriznam (čeprav me mal je
Esram), bil sem Epijan. Za mano bil je res
Anaporen Hdan, saj bili smo ravno sredi
Epasjih Edni. Naenkrat sta pred mano se
Apojavila dva psa: Hen velik buldog in pa
čisto Emajhna Epudlica. Dejali boste,
Akaj,za vraga, s kužki zdaj težim!?
Ljudje, ta Hbuldog je zapel,pol pa še pudlica za njim takole:

BOM BOM BOM BOM BOM
BOM BOM
in ona
PABABMBEBMBEBMBA.

Sem se zgrozil, zazijal, sem reku: zdaj pa imaš, pamet šla je proč,o ti presneti glaž, pa sem si stokrat reku: ne tolk pit, slabo boš končal. In sploh sem vedno bele miške jaz pričakoval. Vendar mi panika je(kot Slovencu) vedno tuja bla, sem hitro se pomiru in junaškega srca sem djal: mrcini, ne bomo stal na cesti, gremo k men na žur. Sem zabrenkal na kitaro, buldog prec ujel je dur takole:

BOM BOM BOM BOM BOM
BOM BOM
in ona
PABABMBEBMBEBMBA.

Pri meni jedli smo špagete, zravn smo pili pir, mene pa vse bolj prevzemal sladek je nemir, sem mislu: mati moja, to bo bomba, to bo prava stvar, Adi in pojoča psa,to
bo šlo v dnar, Evropa, evo mene, evo mene celi svet... Sem s temi mislimi zaspal, naj bom preklet, sta mi ušli mrcini, vrata je odprl tist pasji sin, neumna kuzla pa,seveda,
šla je kar za njim takole:

BOM BOM BOM BOM BOM
BOM BOM
in ona
PABABMBEBMBEBMBA.

Zdaj lahko vidiš me povsod, kjer hodi kakšna pasja žval, vendar noben še ni zapel, je kvečjemu le zarenčal. Moja pevska kariera pač tako je šla po zlu, brez psov še pes me ne povoha, zdaj čisto sem na
psu in pojem:

BOM BOM BOM BOM BOM
BOM BOM
PABABMBEBMBEBMBA.