Bubijeva pesmarica

Poletna nGoč, bila je najin dom,
vse steCne iz drevDes, za stroGp nebo,
preproga trCavnih bilkH₇, zvezd nebroj za leuč,
breCz strehe, breGz zidov,A​ mladim je toploa.D₇​

DPoletna nGoč, ljubezni spev, šepet,
sij čuCstev, žar strastDi, vse mGine, vse,
ostane peCst spoznanj H₇in prgišče saenjC,
spFominov stoG​ zaa stare dnGi.

Pridi kdaj poDme, z ognjem v očeeh,
bova ljubDila se vso noč,
po pogleH₇d in nasmeD₇h in poljuDb.D₇​ D​

Vsak zase zdGaj živiva, srečna sva
samoC​ na videz kdaDj kot vsGi ljudje.
Mlada kot prCej nH₇e bova veečC.
Vse daFm, vse dGam, za eD₇no noGč.

Pridi kdaj poDme, z ognjem v očeeh,
bova ljubDila se vso noč,
po pogleH₇d in nasmeD₇h in poljuDb.D₇​ D​

Vsak zase zdGaj živiva, srečna sva
samoC​ na videz kdDaj kot vsGi ljudje.
Mlada kot prCejH₇​ ne bova veeč.C​
Vse daFm, vse daGm, za eFno nGoč,
za eDno nGoč, pColeGtnDo nGoč.