Bubijeva pesmarica

Pod Cnuoč rad zduoma jest zbežim,
anu soji babi neč na drečem,
pred njo se G₇šempjota nardim,
naskrevš ji u betulu Cutečem…
Pej tam popijem glaž al adva
an ka ta Ftrejči prou me Cprime,
se svjet’ nu malčk dzadondola
an zmislim G₇tiste se C Dvandime.

Bil Dtakrat jest še junc sem mlad,
u glavi neč u grli esuša,
sem mjel življenje strašno Arad,
ku vsak do A₇čjer ga ne Dposkuša,
cjel dan smo bli u hvinuogradi,
an Gsunce je ku zluodi Dpeklo,
sz vinom smo se efrišali
po grli Aje ku puotok Dteklo.

Tam sem jo vidu prvikrat,
požjerk se je v grli ustavu,
jest lohkor umrou bi tisti krat,
jest lohkor bi, ma kej bi pravu.
Ka se ti taka rječ zgodi
ti glava radžonjerat njeha
an sljepe ratajo oči,
ni več boga nankar garjega.

Me je spod čela gljedala
an se mi furbasto smejala,
pod nuoč pej h meni je pršla
an če med trte sva zbežala.
Ma za povjedat kej bluo tam je,
kuo naj človk besjede najde,
jest use zvjezde vidu sem
an trjesle, trjesle so se brajde.

Tkuo tista nuoč je ljepa bla,
ku nikdar pole ‘n prej nobena.
Ma, ku je pršla, tku je šla,
nankar ji na vjem imena.
Je nisem vidu nikdar več,
e, človk obrača buog obrne,
mladuost je šla od mene preč,
kar cajt uzame več ne vrne.

CSej zdej prou neč mi ne fali,
mam en par brajd an kejšnu njivu,
mižerje an boljezni ni,
an ženu mam še zmjeram živu.
Ma kadar spijem glaž al dva
an ka ta trejči prou me prime,
se svjet nu malčk zadondola
an zmislim tiste se vandime,...