Bubijeva pesmarica

Vsaka zvGezda na enebau zaDmiži,
Teta luGna prikiema, sae zasmDeji.
PogasGili smao vsGe luhči, da našaC​ Eva
lahkoD​ zaspGi.

Pa naj zasepi, naj skrije svoje truDdne oči
Pa naj zasepi, da se malo srDce umiri.
In naj saGnja le o laepih stvareh,
Ko soCnce zbudi jo, na ustih bo smDeh.

Vsaka zvGezda na enebau zaDmiži
Evin kGužek zaelaja, sae posloDvi.
V kraljesGtvo škrataov, sanGj in vilh​
Jo nese sCila nevDidnih kGril.

In že letei daleč proč od teDga sveta
Od tega kear ne razume in kDar ne pozna,
Saj jo čaGka svet drugaačen od sanj,
KakoC​ naj svarim jo, kaj rečem ji v bDran?

BoCj se ljudi, ki ne znaajo jokati
Ne gleGdajo v oči in ne znDajo stisnit dlan.
BoCj se množic, ki maahajo s pestmi,
ŠofeGrjev s klobuki, nabDitih na
volan.D₇​

Vsaka zvGezda na enebau zaDmiži
Teta luGna prikiema, sae zasmDeji.
PogasGili smao vsGe luG₇či, da našaC​ Eva
lahkDo psst zaGspi.